Šampanjec

DRAGO MEDVED, pisatelj in publicist je znan po svoji ljubezni do kulturne dediščine, vinske kulture, kulinarike ter slikarstva. Njegova najbolj znana knjiga o šampanjcu je »Šampanjec, sreča sveta«, ki je izšla leta 1999. Da bi šampanjcu dali pomembnejše mesto v našem življenju, ga bolje spoznali in vzljubili, lahko na našem portalu spremljate njegova razmišljanja o šampanjcu, odkrivate skrivnosti njegove ljubezni do te plemenite pijače in razkrivate njegov odnos do kulture pitja vina.

Gospod Drago Medved je na področju vinarstva in vinske kulture napisal naslednje samostojne knjige: Trta življenja (1992); Najlepše trte na Slovenskem (1995);  Vinski brevir (1997 tudi angleška izdaja); Šampanjec, sreča sveta (1999); Sto resnic o vinu (2001);  Stoletne gostilne na Slovenskem (2003). Na 1. april 2008 je izšla njegova monografija Refošk, resnična pravljica o rdečem kralju, leta 2009 pa je izšla knjiga Istenič penine, Življenjska zgodba družine Istenič. Gospod Drago Medved je napisal je tudi scenarije za deset TV oddaj Resnice o vinu, leta 2007 pa je izdal tudi svojo prvo pesniško zbirko Botritis.
Od leta 2002 se ponovno ukvarja s slikarstvom in imel doslej čest skupinskih in deset samostojnih razstav in sodeloval na treh likovnih simpozijih (Italija, Slovenija, Srbija). Za svoje predvsem publicistično delo je doslej prejel priznanje Recherce de la qualite mednarodnega reda sv. Fortunata.

Več o njegovem delu najdete na www.dragomedved.com.

Šampanjec je pijača drže

Poletje je tu in ne glede na to, ali je muhastega vremena ali ne, kozarec šampanjca ob pravem trenutku in na pravem mestu ne bo nikoli odveč. Šampanjec ima namreč svojevrstno lastnost iskrivosti. Mehurčki, ki se radoživo razkazujejo, niso samo rezultat kemičnega procesa med sekundarnim vrenjem v steklenici in nekakšen vizualni okras vina, temveč so tudi pomembni za samo strukturo šampanjca in njegov okus. Lahko bi celo rekli, da so duša šampanjca in če lahko pri ljudeh dušo samo čutimo, jo pri šampanjcu lahko tudi vidimo.

Tudi v slovenščini beseda šampanjec šumi, ne le v francoščini. Tudi druge kulture in jeziki so si prizadevali, da bi poimenovali to vino po svoje, toda tako, da bi beseda vseeno spominjala na Šampanjo in šampanjec. Tu ne mislim na našo penino, ki so jih dali tako lepo ime v Bleiweisovih novicah v petdesetih letih 19. stoletja. Mislim predvsem na našo izgovorjavo pokrajine Šampanje in šampanjca. V nemščini je tudi opazen šumnik pri besedi der Schaumwein, pri angleščini ga v besedi Sparkling Wine ne čutimo več. Rusi so ga v času Sovjetske zveze kar po svoje »zapakirali« v Советское Шампанское. Šampanjec je torej vino, ki šumi in se iskri.

Zaznavanje prijetne sadne svežine in kislosti, a hkrati polnosti v okusu in mehkobi pri polzenju šampanjca po grlu – če seveda gre za mlad šampanjec – nas vedno znova navdaja s posebnim občutkom. Mnogi pravijo, da jim že po prvih požirkih šampanjec »stopi v glavo«. To si lahko razložimo z vlogo topnega in netopnega CO₂ oziroma mehurčkov. Ogljikov dioksid namreč pospešuje izločanje alkohola v kri in zato nam v glavi hitro senzorji sporočijo, da imajo naši možgani obisk, ki jih je vznemiril. Počasi se stanje umiri in občutek nelagodnosti zamenja prijetna lahkotnost sveta okoli nas.

Poletje je očarljiv letni čas. Sveže jutro z diskretnimi sončnimi žarki nam nariše nasmeh na lica. Tisti, ki se zbudijo v poročni postelji ali pa nekje v njeni bližini, si lica lahko obarvajo še s požirkom šampanjca. Saj bo potem še dovolj časa za tekanje, kolesarjenje in uživanje jogurta proti napihnjenosti…
Predstavljajte si senčno teraso s cvetjem in prijetno družbo ob koncu pomembnega poslovnega dogodka. In šampanjec v roki, iskreč se v svoji zlati veličini. To je slika notranjega razpoloženja zadovoljnega človeka.

Potem pa še večer, topla sapa poletja, ki jo noč varuje pred pretiranim vsiljevanjem vročine. Hladen šampanjec nas osveži, zbistri za igriv in duhovit pogovor. Za domislice ali pa za kramljanje kar tako. Šampanjec zahteva od nas, da imamo v roki pravi kozarec in da ga tudi pravilno držimo. Sproščeno, duhovito, elegantno. Šampanjec pričakuje od svojega pivca, da  je take drže kot on sam. Poletje je odličen letni čas, da se vadimo v tej drži.

Avtor: Drago Medved

Šampanjec, pomladni radoživec!

Na srečo je tudi pri nas vse več ljudi, ki ne vidijo šampanjca le ob novem letu. Takrat vse prevzame bleščica praznikov in vanjo se poda tudi šampanjec, tudi sam ves iskriv in prazničen. Vzvišen za imenitne dogodke in hkrati prikupen za ljubko priložnost trenutka, vse bolj pa tudi spremljevalec prijetnih pogovorov izbranih družb ali pa kulinaričnih razvajanj za mizo od aperitiva do sladice.

Koledarska pomlad je že tukaj, kar pomeni, da bo kmalu tudi meteorološka. Sonce bo s svojimi toplimi žarki izvabilo iz zemlje prvo pomladansko cvetje tudi na gredicah in vrtovih, travne površine bodo ozelenele, prijetno bo tudi pod milim nebom.

Velikonočni čas bo prinesel tudi svoje izzive na mizo in prijetno boste presenečeni, če boste ob šunki in hrenu pokusili tudi kozarček ali dva šampanjca, prijetno suhega in svežega. Njegova iskriva živahnost z lepo zaznavno kislostjo se bo odlično ujela z okusom hrena, ampak pri tem seveda ne gre pretiravati. Saj veste, hren je začimba in verjetno tudi s šunko ne boste pretiravali. Če je vse v preudarnih količinah, kar pomeni, da dobrote zaužijemo do te mere, da nam zaživijo v ustih značilni okusi in se ob njih spominjamo tradicije prazničnih dobrot, ki niso brez razloga na mizi, bo tudi kozarec ali dva šampanjca opravil  tisto žlahtno nalogo dvigovalca razpoloženja in prijetnega spodbujanja brbončic. Za žejo bomo pili vodo in se ob njej zahvalili okoliščinam, da jo imamo in da je dobra, ob požirku šampanjca pa se bomo zahvalili prazničnemu sporočilu in danosti, da ga lahko uživamo tudi ob krožniku za kosilo sredi delovnega tedna.

Zunanja podoba šampanjca kar kliče po prazničnem druženju, saj je to imenitno vino že na pogled praznično. Drobni mehurčki, ki se v kot las tanki perli vijejo kvišku, nas spominjajo na milijone novih življenj, sonc ali zvezdic – kakor vam drago. Mladi šampanjci nas bodo navdušili s svojo svežino, sadnostjo, prijetno kislino oziroma kislostjo, ki zaznamuje njihov okus. Kdor bo hotel kaj zrelejšega in polnejšega, bo segel po kakšnem starejšem letniku in z družino in  prijatelji počastil priložnost, ki mu je dana, da se je srečal z ljudmi, ki so mu dragi in dragoceni.

Zdaj ste že verjetno uganili, da vas nagovarjam, da ste v družbi s šampanjcem tudi na prvih pomladnih piknikih na prostem. Letni čas prebujanja, brstenja, vonjav in rasti je v zunanji in notranji podobi šampanjca. Kaj je lepšega kot se s kozarcem šampanjca sprehoditi po mehki travnati preprogi. Morda se bo celo našel junak in bo pri tem sezul čevlje ter bos zakoračil v zeleno pomlad. Že skoraj erotično… Pa kaj zato, saj je prišla pomlad. Preselite vsaj kanček te življenjske vitalnosti tudi vase.

S šampanjcem, kajpak!

Avtor: Drago Medved